Serijo Huntsestavljajo klasične črno-bele fotografije, ki prikazujejo na prvi pogled povsem nepovezane motive v razponu od portretnih upodobitev do posnetkov notranjščin, krajinskih motivov in urbanega okolja. Fotografije v večini primerov niso ostre, ampak so, prav nasprotno, nejasne in zamegljene. A ne le to, podobe na posameznih posnetkih so skoraj neprepoznavne, kar daje misliti, da Skubica ne zanima prikazovanje resničnosti, pač pa vizualizacija njegovih lastnih razpoloženjskih in emocionalnih stanj, ki jih ponazarja bodisi s premišljeno izbranimi motivi bodisi s svetlobnimi efekti, sencami in močnimi tonskimi kontrasti. Med portretnimi študijami izstopajo posnetki njegovih najožjih družinskih članov, ki odražajo močno čustveno vez do upodobljencev, hkrati pa podobe zaznamujejo njegovo osebno dojemanje različnih življenjskih obdobij, otroštva in starosti. Na ostalih fotografijah se vrstijo podobe narave in izpraznjenih urbanih prostorov, za katere se zdi, da izražajo atmosfero trenutka, vendar ne v zunanjem okolju, pač pa v fotografovem duhovnem svetu. V izbranih prizorih, kot je na primer razburkano morje, je pravzaprav čutiti fotografovo težnjo po upodobitvi njegovih subjektivnih občutij, ki jih na večinoma nočnih posnetkih dodatno stopnjuje z dolgim osvetlitvenim časom. Kontrastne sence in svetlobni odsevi, ki jih fotografski objektiv zabeleži v nočni svetlobi, namreč ustvarjajo na posnetkih dramatično ali melanholično vzdušje.

            Skubicev fotografski sklop je rahločutna vizualna pripoved, s katero gledalcu razkriva svoj notranji svet, na kar namiguje že sam naslov serije: loviti trenutke neizrekljivih intimnih občutij. Po drugi strani pa avtor vizualizira osebna spoznanja o vsakdanjem življenju in svetu, ki ga obdaja.